govorim premalo

pride dan, ko me sploh ni pa v bistvu sem, samo nisem sposobna sproducirati pametnih stavkov. in potem reče, da sem zadržana. in potem vpraša zakaj nič ne govorim. včasih je zadržanost varna in ne gre vedno za strah. slišim vse kar si povejo in ko reče zakaj se z njim ne pogovarjam tako kot ona, pomislim da je problem v tem ker ona tako rada govori in če bi govorila jaz bi rekla da nje nihče ne posluša... pa hočem da je ona pač ona in ne da se jaz preveč izpostavljam. zapleteno. in se raje umaknem in samo poslušam in sem samo tam, pa me ni. in ne rabim besed. nekako me muči to, da ne morem (ali ne upam) ravnati po svoji volji, ker bi ga vsakič rada močno objela in še kaj. in zdi se mi, da ko začnem govoriti, govorim same neumnosti. saj sem zgovorna, res, ampak zgleda da še vedno ne dovolj.