v kaj naj verjamem ko besede niso izgovorjene? in ko dejanja niso storjena?
kar visim nekje vmes, med tem ko da vse od sebe in med tem, ko ne da nič. ko najprej dela plane za izlet v berlin, ko izreče lepe besede, ko se dve uri lahko drživa za roke. potem pa en velik nič. kaj naj to pomeni? kako naj si to razlagam? in počasi ne verjamem sploh več, da se je kar koli zgodilo, da so se najini prsti sploh držali skupaj. in jaz bi se še držala z njim. in potem še ona, ki to gleda s čisto druge perspektive, napiše dve strani besedila o tem, kaj si misli in kaj bi si morala misliti jaz. in jaz se prepričujem, da je vse okej, da ni nič narobe. oh, kako rada bi temu prepričevanju verjela. mogoče res samo odsotnost bližine povečuje pričakovanje. in rabim ga videt. ker bi se najbrž tako prepričala da je vse okej. njej pa se ne zdi tako. in v napisanih besedah ni nič lepega. it scares me. if it's good it should get better. ne pa obratno. koliko naj še počakam? koliko naj še verjamem vsakemu izgovoru? in zakaj se spet pri meni te stvari zdijo tko zapletene? in se nič ne odvije v pravo smer? dam si še malo časa. do jutri. ne, do srede. pa da vidim ali bo vse ali nič. in ne mi rečt, da tako človek postane močnejši. pomoje samo še bolj oddalji in otopi in ogradi in kar je še teh prispodob. in potem se ti enostavno ne da več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar