neka prisiljena tečnoba ki me popade sredi noči, me tudi sredi noči mine, ker vem da vsak rabi imet svojo svobodo, samo meni se zdi velika razlika če gre ob enajstih in reče "pridem kmalu, bejbi", pride pa šele ob polštirih. okej, morda kompliciram in po eni strani sem čist okej z idejo, da gre ven s kolegi, al napol kolegi in se ima fino. samo potem bi vsaj zame moral rečt "ne vem kdaj pridem" ali nekaj v stilu don't-wait-up... se bom navadila. pravzaprav, se
bom navadila?
tak fin dan, ki se mi najprej zdi, da mu manjka malo spanja, a me polurna vožnja do mesta in mraz v roke do enajste ure, ko sva zmenjeni pred cd, čisto prebudita. in si ogledava neko razstavo sem-pozabila-koga v zvezi z japonskimi detajli, potem ravnikar
Ipotokar v jakopiču, ženske svetove v mmlj, posediva v izložbi dvornega bara in se ob dveh odpraviva na ogled knjižnice nuk. in krečič je še vedno moj naljubši profesor. in potem sledi kosilo, v moysushi na
starem mestnem trgu, kjer se ob začetni zmedenosti (upam) odločim za meni ziher krožničke z makisushi in nigirisushi. nekako sem vzljubila sushi. in tudi miso juhica je odlična... sploh je lep, sicer mrzel, dan v ljubljani. in ljudje hitijo s tržnice z velikimi šopki rož. in ko posije malo sonca se mi vsi zdijo srečni. in jaz sem srečna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar