sestanek

je kar zanimivo biti na sestanku, ki ni namenjen meni, ampak mojemu nadrejenemu ki ima za ta dan že celo goro opravkov, tako da potem sedim med samimi moškimi v oblekah in kravatah. še arhitekt od enkrat prej na drugi strani sobe se mi nasmiha v pozdrav. in je zanimivo vse skupaj in izhodiščna tema se konča tam, kjer se zadnje čase vse končuje. torej problemi so. in se jih ne rešuje. in zdaj so si izmislili, da je problem v ljudeh. ja, pa kaj še. prej v njihovih nadrejenih. al kaj? je pa res da če sebe primerjam z drugimi veliko več dam, eni pač samo pridejeo, se odštempljajo osem ur in grejo domov. in vem, da ob kavicah z znanici gotovo ne govorijo o službi. like me...no ja, z deževnega dne se naredi krasen dan in se zato prav prileže vnaprej dogovorjeno srečanje za kosilo. in kar govorim in govorim in skoraj nič ne jem. potem pa zbašem vase super pad thai rezance. in se ji mudi. in se zato posloviva do sobote. vse ji povem in je vesela zame in sem vesela da je vesela, ker sem bila tudi jaz zanjo vesela.... enivej, še nekaj uric v službi sem bolj na off in se mi prav prileže skuhana kava. potem odhitim v trgovino kjer je neizbežno da se srečam še z nekom. in se mi tresejo roke, noge in glas. in spet trapasto postopam tam in gledam v tla. zgleda da mi nedefiniranost povzroča težave. in rečem naj pride kaj na čaj. in reče da mogoče bo in takoj začutim da je v bistvu rekel ne. sux! ampak nič hudega, pa ne bom več spraševala. in moram rečt da petkov vpliv lune že strašno čutim. in se mi kar meša. da o stopnji raztresenosti, ki je zdaj na lestvici od 1 do 10, definitivno prilezla na 10, sploh ne govorim....