reflections

spanje do dvanajstih. sledi pohod po trgovinah, medtem ko se drugi udeležijo pohoda okrog ljubljane. cele tri ure sem zapravila za obisk tistih trgovinic, katere izložbe so me prepričale. in ko se usedem za kosilo, me vztrajno naslavlja z gospodična. in se mi zdi fino. razmišljam o srečanju preteklega večera, ko smo se dobili srednješolci. po petih letih. in že 15 let je minilo od konca... veliko nas je bilo. takrat. in zdaj. večinoma so zgodbe predvidljive: poročeni & otroci. od 22 prisotnih je skupaj 27 otrok in en prihaja še letos. uf! se zamislim. pa vendar imam vse ostalo, ker drugi nimajo več ali pa sploh niso in ne bodo imeli. neko pričakovane je bilo prisotno, da kako bom brala z obrazov starost, a smo vsi zgledali tako mladi. kot da se niso vmes zgodila vsa ta leta. in ko so že zapirali restavracijo kjer smo se dobili smo šli še tja pod plečnikove arkade, kjer sem milslila da je večer karaok, a so potem eni in isti fantje ostali na odru. in niso znali peti.  grozno! okej, toliko o petkovem večeru. sobotne večerne urice pa preživim v postojni, na bowlingu. kjer mi sploh nič ne gre. na vsake toliko podrem vse keglje, sicer pa v nekem zamišljenem stanju, zaradi drugih povedanih stvari malo sanjarim. nerodno mi je, da govorijo o meni. bowling povzroči lakoto, tako da se odpravimo na kuharski podvig, ki prinese odlične testenine s pršutkom. mmm, kljub pozni uri, feels good. samo eden manjka...