domišljija

je kar fak zafrknjeno, ko domišljija dobi krila. ker potem se spet iz enostavnega zaspal sem zgodijo zgodbe o tem da je vseeno, da je vse pozabljeno, da ni nič pomenilo, da je treba to končati, da pač se tudi to zgodi (čeprav enim in istim) večkrat, da je treba naprej, da držijo pregovori o tem, kako je treba iz vsega poiskati najbolje in da je vsaka stvar za nekaj dobra. in ko vključim še druge v moje debate, je kar grozno ker kar naenkrat ni slišati več navdušenja. in so drugi bolj proti vsemu. in se vprašam, ali jih res tako skrbi zame, ali imajo sami s sabo probleme, čeprav se to grdo sliši. hja, kaj pa vem. in se ne znam igrati in it igre, da se pustim loviti. in potem pride dan, po dnevu ko ni nobenega stika, ko gledam v prejeti mesidž in ne vem kaj naj odpišem. a se to še komu dogaja, da ne najdeš primernih besed za odpisat. in napišeš. in zbrišeš. in napišeš. in zbrišeš. in tako nekajkrat. in potem odložiš telefon na rob mize. in ko že itak cel teden delaš samo na pol (čeprav narediš veliko) še malo uporabiš domišljijo in sestavljaš primerne stavke, ki bi povzeli neko flegmatičnost in neko namigovanje za srečanje in malo humorja. kako to napisat. in najdem rešitev v winkanju - se mi zdi da včasih z znakom lahko še največ poveš.
                                                                                                             ;)