NUK

nikoli niem imela posebnega odnosa do knjižnice NUK, morda še najbolj v zadnjem času s parkiranjem na makadamskem parkirišču, kjer naj bi, pa ne bo, stal nuk2. stavba je posebna, njene zaresne posebnosti se morda celo širše od slovenskega arhitekturnega prostora, sploh ne zavedamo. všeč mi je bila polica modrih knjig, in kajpak vhodna kljuka. in potem, ko te nekdo opmni na detajle, res opaziš, da so stopnice pri kraju malo porezane, da so nizke zato, da se počasi vzpenjaš proti svetlobi, da poleg dveh redov stebrov, tvorijo en red še luči. in da kasetiran stop morda res nima smisleno razmeščenih kapljic, pa vendar vse tako smiselno deluje. verjetno je res popolna arhitektura tista, v kateri se počutiš dobro, katero gradijo detajli, ki tam so. da je dobra arhitektura tista, kjer nič več ne moreš dodati in nič odvzeti. a tako je sploh pri vseh stvareh v živjenju. kajne?