februar

komaj sem čakala, da se januar poslovi... na živce mi je šel in vse kar se je dogajalo. en kup tečnosti in pričakovanja na odgovore. in negativnih misli. zakaj je vedno tko, da pri svojih težavah vedno mislimo na res najslabše. ko gre za druge pa vedno najdemo spodbudne besede... kje sem zdaj jaz, da bi sebi govorila kaj pozitivnega?

zdaj je febraur, ki se je začel malo bolje. uspelo mi je pogledat razstavo v cankarjevem domu Arhitektura. ta teden pa se nadaljuje v tem slogu arhitektura-inventura, ki si jo imam tudi namen ogledati. zadnji dan razprodaj mi je uspelo nakupiti nekaj kosov res po kul cenah. prvo soboto v mesecu bi še kdaj ponovila, saj je bilo super okusno kosilo v shambali in v super družbi in s super darili.

pretekli teden je postregel z enim dnevom več doma in s praznovanjem rojstnega dne. sem bila kar prešerno razpoložena.

no, v januarju sem naročila nov prenosnik in mi ni jasno, kako da že takrat nisem naročila še miške, saj meni ne gre upravljanje s tisto miško, ki je že na tipkovnici.

občutka, da so maškarce, nimam. le v soboto s kurenti zasedemo mestne ulice (eni gledamo, eni plešejo).

trst je lep. kavarna tudi. trgovine še bolj. polno je ljudi. toplo naj bi bilo. samo malo piha.

in znebim se stare računalniške kište. eno društvo (duh časa) zbira stare računalnike, ki komu še pridejo prav. dobro je biti malo dobrodelen.

obiski v nedeljo so tudi v redu. sploh pa je spet dobro za jest. res je zanimivo, mene kuhinaj spravlja ob živce. nič se mi ne izide. vse leti povprek. nobene elegantnosti nigele lawson ni v meni. za razliko, ko drugi v kuhinji prav uživajo. in je pet ur skrbno pripravljal prigrizke. čeprav gre moj glas torti -  iz galerije, še vedno je najboljša čoko mousse.

preskok

ne vem kaj se je zgodilo. pretirana zatopljenost v delo in skrbi ob koncu leta so malo vplivale na nepisanje.
in zdaj se ne spomnim več, kaj se je vmesni čas zgodilo.
in tudi na novoletne zaobljube in povzetke sem pozabila.
in po glavi mi skačejo razno razna razmišljanja.
in novice v začetku leta so me malo pretresle.

* danes pa sem pomislila, kako se nam zdi fino poznati ljudi iz nekega kraja, iz katerega so tisti, v katere smo bili nekoč malo zaljubljeni. samo da veš, da je nekdo ki ga poznaš od tam, ti daje občutek da si si s tisto nekoč spogledovanja vredno osebo bližje, kot si si v resnici.

* potem razmišljam o zlaganosti. kaj pa če je res vse skupaj ena velika laž. kaj pa če nič nikoli ni bilo pristno.

* mislim tudi na cankarjev dom, ki ga že dolgo nisem obiskala in vsakokrat ko si zabeležim obisk razstav, gre mesec prehitro mimo.

* december je prinesel srečanje z osebo, ki je rekla da me je že odpisala, ker kao nikoli nisem imela časa za na kavo. nisem sploh odreagirala ker sem si mislila da bi ta ista oseb lahko večkrat tudi sama kaj naredila za to.

* za novoletni večer sva bila skupaj v nemškem mestu in po dveh kuhanih vinčkih sem bila prav dobre volje. en kup barv je pobarvalo nebo. en kup želja je bilo ponovljenih od lani. in en kup poljubov.